Odkar pomnim, se v vodi odlično počutim. Moje potapljanje je celo prehitevalo plavalno znanje, kot znajo to povedati starši. Z odraščanjem pa se je potapljanje le še “poglobilo”. Kljub obdobju “Žrela”, so sledila leta in leta neumornega potapljanja, (kjer visok srčni utrip in zadihanost nista bila pomembna), ki so me privedla do polnoletnosti.
Leta 1984 po CMAS pravilih opravim izpit za skuba potapljača in spoznam tudi malo globje predele morja. Kmalu ugotovim, da se kolobocije okrog polnjenja in prenašanja jeklenk, niso ujemale z mojo predstavo o tihem in prostem gibanju pod morsko gladino.
Pograbim ponujeno priložnost za vključitev v podvodni ribolov in takoj spoznam, da mi podvodna puška poleg ribolova ponudi prav tisto, kar sem iskal.
Celodnevni izleti v tihi svet modrine so se mi zajedli pod kožo in pričel sem uživati v neštetih srečanjih s predstavniki ribjega sveta. Pod vodo, v družbi odličnih lovcev sem si nabiral dragocene izkušnje, saj takrat še ni bilo interneta in drugih oblik prenosa znanja s tega področja.
Z leti izkušenj so prišli tudi adrenalinski trenutki ob ulovih trofej, nepozabno srečanje z 250 kilogramsko tuno, opazovanje velikanskih jat zobatcev, brancinov in še in še. Umirjen značaj vodnarja in premišljeno samoreševanje iz kritičnega položaja pod vodo, so mi rešili življenje. Trenutek streznitve ob spominu na nesrečo, mi ne pusti nelagodja, niti ne vpliva negativno na moj podvodni ribolov, temveč sproži razmišljanja o varnosti pri podvodnem ribolovu.
Nenehna iskanja odgovorov na vprašanja o zmogljivostih telesa, so me vodila do joge in spoznavanja dihalnih tehnik. Izbral sem si šolo potapljanja na dah: http://www.apnea2000-ar.si/ , ki z doktrino slovitega Umberta Pelizzarija odgovori na vsa moja vprašanja. Znanje meditacije in tehnike umirjenega dihanja, mi v nadzorovanem okolju bazena dokažeta, da si meje svojih zmogljivosti pri zadrževanju sape pod vodo, lahko prestavim presenetljivo daleč.
Tekmovalna apneja me za nekaj let oddalji od podvodnega ribolova, saj uživam v brezčasnih stanjih svojega telesa pri statični apneji in leta 2005 postavim celo državni rekord, s časom krepko čez šest minut. Spoznal sem skrajni limit zmogljivosti svojega telesa pri zadrževanju sape, preizkusil “black out”, odšel na svetovno prvenstvo, posnel nekaj TV oddaj in odšel.
Nazaj v podvodni ribolov, ker edino v tem tihem svetu modrine najdem samega sebe. To je moj odgovor na večne polemike o tem, ali je podvodni ribolov šport. Kakor za koga, odvisno od stališč in filozofije vsakega posameznika.
Moje izkušnje kažejo na to, da gre jemati resno tisto opozorilo: “Nikoli se ne potapljaj sam!” To opozorilo naj velja tudi za podvodni ribolov, kjer me zdaj vedno spremlja vsaj zdrava pamet!
