Nov

5

Nov pojem, ki se v zadnjem času vse bolj uporablja, ko se govori o športnih dosežkih v prostem potapljanju ali apneji. Potapljanje v apneji ali prosto potapljanje (angleško freediving),  ima korenine v davni preteklosti in je danes eden izmed tako imenovanih ekstremnih športov.

Govorim o športni dejavnosti, ki združuje doživljanje lepot podvodnega sveta z doživljanjem samega sebe. Z razvojem organizacij, kot so AIDA, CMAS in Apnea Academy, so se konec 90ih let pričela organizirana šolanja prostih potapljačev in lahko rečem, da se je pričela nova doba, ki s seboj prinaša vse bolj neverjetne dosežke podvodnih atletov.

Še pred nekaj leti bi bili današnji dosežki le sanje in nekaj nedosegljivega za človeško vrsto. Zato se v šali uporablja izraz homo sapiens aquaticus, ker naj bi bila takšnih dosežkov zmožna le ta “nova človeška vrsta«.

Današnji najboljši tekmovalci dosegajo 120 m globine, 250 m dolžine in skoraj 11 minut apneje v mirovanju, v disciplini No-Limits pa celo 214 m globine.

aquaticus

Znana imena prostega potapljanja so: Umberto Pelizzari, Jaques Mayol, Tanya Streeter, Natalia Molchanova, Tom Sietas, Patrick Musimu, Loic Leferme, Herbert Nitsch in drugi…

Tudi sam sem tekmoval v tem (za večino) novem športu, ki se v svetu bliskovito razvija. Novi tekmovalci velikokrat pridejo v ta svet iz povsem drugih športnih panog, nemalokrat kot že uveljavljeni vrhunski športniki. Nekateri od njih so tudi vajeni hrupa in slave, ki se razlega okrog šampionov. Vseeno pa jih premaga klic, ki prihaja iz globine morja in svoj šport zamenjajo s tekmovalno apnejo.

Očitno je več kot 20 let po kultnem filmu Big Blue, tudi razvoj opreme veliko pripomogel k temu, da je tekmovanje v prostem potapljanju postalo užitek. Seveda potapljač tekmovalec poleg dobre opreme potrebuje še nekaj prirojenih »danosti«, kot so: popolna sproščenost pod vodo, vodnost, sposobnost koncentracije in občutek za “poslušanje” svojega organizma. Večino teh lastnosti se da s treningom močno izboljšati.

FreeDive04
Pri meni so že zelo zgodaj opazili, da sem pod vodo povsem sproščen. Že pri starosti 4. let sem užival kakšen meter ali dva pod vodo, čeprav takrat še nisem znal plavati! Mogoče  tudi zodiakalni znak nekaj prispeva k mojemu počutju pod vodo. Rojen sem namreč v znamenju vodnarja.

Če je to vplivalo na malo bolj umirjen karakter in moj (večkrat očitani) individualizem, ne vem.  Je pa dejstvo, da se te lastnosti dobro skladajo s tekmovalno apnejo, saj je to šport, v katerem se tekmuje predvsem s samim seboj, šele daleč na drugem mestu so tekmovalci, nasprotnikov v športnem smislu pa ni.

Zelo opazna je razlika med rekreativnim potapljanjem na vdih, kjer je dolžina apneje omejena s fizično sposobnostjo našega telesa in med tekmovalno apnejo, kjer postanejo dosežki v veliki meri odvisni od natrenirane mentalne sposobnosti nadzorovanja funkcij našega telesa.

Uporabljajo se meditativne tehnike sproščanja in pranajama tehnike dihanja, ki omogočajo tekmovalcu dober nadzor nad svojim telesom in zavestjo.  S tem ko se  nauči nadzorovati svojo zavest, dosegati nivojska stanja zavesti in sprostiti telo, lahko vpliva na svoje dihanje, ga nadzoruje in s tem vpliva na  svoj srčni utrip, od katerega je precej odvisna dolžina naše apneje…

statika

Homo sapiens aquaticus torej nima večjih pljuč od ostalih ljudi, temveč se je le naučil uporabiti znanja, s katerimi usmerja svoje misli, čustva in razum, ki mu telo sledi. Pri apneji se zato vse dogaja v naši glavi, ne v pljučih.